Ko otrok enkrat prestopi prag osnovne šole, se kar hitro zgodi, da domov prinese določene prijavnice za različne športne aktivnosti. Tako je pri nas bil to tenis. Ko je hčerka začela hoditi v prvi razred in imela dve prijateljici, ki sta trenirali tenis, si je tudi ona želela trenirati tenis. Najprej nisem vedela, ali bi jo vpisala takoj, kajti tenis je prej nikoli ni zanimal in predvsem sem se bala tega, da ji ne pomeni preveč, ampak ga bo trenirala zaradi prijateljic. 

Ker pa sem razmišljala v tej smeri, da je dobro, da se otrok giba, nisem hotela zamoriti. Vprašala sem jo, če bo res trenirala 3 krat na teden in nato izpolnila prijavnico. Kot starš res ne moreš vedeti, kako dolgo bo otrok treniral določen šport in ne moreš prav nič pričakovati. S tem sem se sprijaznila kar hitro. Nisem hotela, da bo sedaj najbojša v tenisu, ampak sem bila vesela, da ga bo trenirala in uživala v tem. 

Na tenis sem jo vozila jaz. Ker sem želela tudi sama videti, kako poteka trening, sem nekajkrat tudi ostala na samem treningu. Hotela sem videti svojo hčerko, kako trenira tenis. Čeprav sem kar hitro videla, da hčerki ne paše, da jaz sedim in jo gledam. Tako sem se odločila, da je to njena izbira in da je ne bom več gledala. Prepustila sem ji tenis, to je bil njen šport in naj se zabava. 

Tenis skozi vsa leta osnovne šole

Pri nas je bilo tako, da je hčerka na koncu trenirala tenis vsa leta v osnovni šoli. Tega res nisem pričakovala, ker sem vedela, da je tenis začela trenirati zaradi prijateljic. Očitno sem se zmotila. Danes je zelo dobra v tenisu in jaz sem še toliko bolj ponosna. Tako vem, da sem odreagirala v prvem razredu pravilno, ko sem jo vpisala v treninge tenisa.