Sodelavka s katero se zelo dobro razumeva, me je povabila na praznovanje svojega štiridesetega rojstnega dneva. Vprašala sem jo, kam in kdaj naj pridem, pa mi je povedala, da bo praznovala na njihovi njivi, daleč stran od vasi. Oblekla sem se temu primerno in se pozno popoldan odpravila na praznovanje. Predstavljala sem si, da bo to bolj piknik, kot praznovanje, ker se bo dogajalo v naravi.

Ko sem prišla tja, pa sem bila očarana, njihova njiva se je spremenila v čarobno prizorišče, največji čar so dajale lanterne, ki so visele okoli in okoli kot drobne kresničke. Na sredini je bil majhen tovornjak, na njem je bil DJ z glasbo, majhne mize, prekrite z prti v barvi šampanjca so ponujale raznovrstne prigrizke. Nekaj časa sem samo stala in vpijala to lepoto, najbolj od vsega pa so me očarale ravno lanterne, ki so prizoru dajale piko na i.

Kljub temu, da smo bili sredi njive, je bilo praznovanje bolj elegantno kot v marsikateremu vrhunskemu lokalu. Ko sem imela kasneje priložnost poklepetati z njenim možem, sem ga vprašala, od kod imajo na njivi toliko elektrike, da vse lanterne lahko svetijo. Nasmehnil se je in mi povedal, da so te lanterne na baterijo in da so jim všeč ravno zaradi tega, ker delujejo kot prave lučke. Povedala sem mu, da bom čez tri mesece tudi sama praznovala okroglo obletnico in da me je njihova zabava popolnoma navdušila.

Razveselil me je, ko mi je rekel, da mi lanterne lahko posodijo, da pa je za izgled zabave zaslužna njegova sestra, ki ima velik smisel za estetiko, zato se lahko obrnem nanjo. Kasneje na zabavi sem jo poiskala in jo prosila, če bi mi lahko pomagala pri moji zabavi za rojstni dan in z veseljem je privolila, saj v temu res uživa. Predvsem si želim, da lanterne ne bi manjkale.